Spomini najinega potovanja na rajski otok Bali oktobra lansko leto so pri meni še vedno živi. Zagotovo je to eno izmed potovanj, ki mi bo ostalo v spominu za vse življenje. Verjetno zaradi prave mešanice raziskovanja in uživancije. Navdušila me je tamkajšnja kultura, prepletenost z religijo, čudoviti templji, prijazni ljudje, dih jemajoči razgledi zelenih riževih polj, preizkušanje Kopi Luwak kave (da – tiste, ki jo ciderovke pojejo in nato pokakajo, tebi pa jo prodajo kot najdražji kavo na svetu), tradicionalna kulinarika je bila pravo gurmansko doživetje, masaže so bile (poceni) in izjemno dobre, prevzela me je narava, gozd poln simpatičnih opic (čeprav je ena grdo kazala zobe in me želela ugrizniti), prepričal me je vetrič in visoki valovi (na katerih sem poskušala ujeti val), brez besed so me pustile čudovite plaže otočkov Gili in tamkajšnji sončni zahodi. Potovanja po svetu so me naučila, da je vredno uživati v trenutku. In da je vredno včasih, kakšen spomin prinesti domov tudi v fizični obliki.
Fotografije: Bali nama je postregel v vrsto dogodivščin, ogromno nama jih je uspelo ujeti tudi v objektiv. Nekaj ste jih lahko videli tudi v mojih objavah na blogu (klik), preostale pa sva zadržala zase in najbližje. Poleg »velike« DSLR kamere sva s seboj vzela tudi dva nekoliko bolj priročna strojčka – Sony HX90 in (takrat) novi pametni telefon Huawei P8. Kombinacija vseh treh mi danes omogoča, da so ob pogledu na fotografije, moji spomini še bolj živi. Moj nasvet številka 1 za potovalno fotografijo je zagotovo dobra kamera na telefonu. Le tako lahko včasih ujameš tisti pravi trenutek.
Vonj po frangipaniju: ob pisanju tega članka me je stric Google naučil, da se frangipaniju po slovensko pravzaprav reče plumerija. Sama ostajam pri izrazu frangipani, plumerija se sliši vse prej kot drevo s sladko-cvetličnimi rožami, ki sem jo vonjala na Baliju. Tam jih je namreč polno, frangipanijev mislim. Kot dekoracija, dekleta jih nosijo v laseh, pravzaprav vsak zeleni vrt ima vsaj eno drevo z rumenimi cvetlicami (no, včasih so tudi roza). Frangipani je tam močno povezan s samo religijo, pogost je tudi cvet kot daritev, ki jo hindujci podarjajo večkrat dnevno. Vonj po frangipaniju je zagotovo vonj številka 1, ki me prav vsakič popelje na Bali. Po zahvali blogerske kolegice Nike (Beautyfull blog), ki je Indonezijo obiskala januarja, lahko v eteričnem olju frangipanija vsakič znova v svoji glavi poiščem spomine.
Okus ingverja in kave: sama rada okušam novo državo z vsemi čutili, tudi okusom. Čeprav prave indonezijske hrane že nekaj časa nisem jedla (opomnik: ponovi recepte, ki si se jih naučila na kuharskem tečaju), me kava in ingver občasno vrneta nazaj na otok bogov. Kava me spominja na Kopi Luwak plantažo, ingver na enega najboljših čajev vseh časov, kar sem jih imela priložnost preizkusiti. In ja, ingver pri nas je daleč od tistega pravega ingverja. Vsakič, ko domov iz trgovine prinesem mango, se spomnim na to, kako dober je bil tisti z lokalne tržnice, ki mi ga je prodala simpatična punca. Po tropsko sadje se vračam jeseni, samo lokacijo moram že izbrati. Kakšni predlogi?
Spominki: čeprav po eni strani nisem najbolj tipičen turist, po drugi strani enostavno ne morem iz svoje kože. Brez spominka ali dveh sama nikoli ne pridem domov. Nekaj barantanja in v kovčku sva med drugim domov tako prinesla klobuk, ki ga nosijo obiralci riževih polj, leseni maski in nekaj sarongov (ki so obvezna oprema ob vstopu v vsak tempelj). Maski in klobuk visijo na steni v najini dnevni sobi, sarong občasno služi kot prt na mizi in čaka na toplejše dni, da ga morda oblečem za na plažo. Malenkosti, ki me spomnijo na Bali, mi tako dnevno polepšujejo dan.
Najboljša stvar pri spominih je trenutek, ko jih ustvariš.
